PIČKE pussy
(Sisters Are Doing it for Themselves)
23. 9. – 26.11. 2006


Zatvoritev razstave Pičke / Sisters Are Doing it for Themselves,
je bila 25. 11. 2006 ob 19.30 v Rački na Gosposki ulici 3, II. nadstropje

Sodelujoče umetnice in umetniki / Participating artists
Rajko Bizjak, Eclipse, Darko Fritz, Christina Goestl
Polona Tratnik, Aprilija Lužar, Samira Zingaro

 

Razstavo je zatvorila dramska igralka Mojca Simonič z interpretacijo odlomkov iz knjige Eve Ensler: “Monologi vagine”.

Mojca Simonič, rojena 1972. Igralka, članica SNG Drama Maribor.
Ob rednem delu sodelovala z mariborskim KGB-jem: projekta “Rumplšpajza” in “Monologi vagine” ter
ljubljanskim ŠKUC- om: “Pisma iz Irske”. Igralka je prav tako avtorica samostojnih projektov: “Nož za
romantike” in otroške predstave “Pika”, ki sta nastala v SNG Maribor. Občasno sodeluje tudi z RTV Slovenija.

Organizator / Organized by
Zavod Celeia, Krekov trg 3, Celje, tel.: +386 (0)3 42 65 156, e-mail: zkp@siol.net



Kratka predstavitev razstave,
ki je potekala od 23. 9. – 26.11. 2006
v erotični galeriji Račka na Gosposki ulici 3 v Celju

clitoris design celebrates clitoris klitoris scegetavcek klita kelentit tentigo Lechtaczka dagdagan kibooco dilak dýlak tilak “klitor” pinguelo grelo kittelaar Ghox Gäipmännchen columella inkaku clitoride snípur csikló klitorisz kleitoris chuchule kos kilderfip yindi bhagnankur sex positive sex body lust friendly people
 

Christina Goestl, Clitoris Design, medijska instalacija	Christina Goestl je umetnica in oblikovalka na področju komunikacij, ustanoviteljica projekta SEX-a positive guide http://sex.t0.or.at, avtorica projektov matrix.64 www.matrix64.net in s.EXE interactives (vizualni real time sequencer) za VJ-je in ostale igrive ljudi. [www.clitoressa.net]
Eclipse, Pornorama, 2001	Eclipse je ženski tandem, šolan v vizualnih medijih, ki je vdrl na sceno januarja 1999 s potrebo po radikalnem. Pervertira tako svoje kot tuje telo, da bi opozoril na to, kako se perverzija skriva povsem drugje. Vse to ves čas počne na všečen soft porno kič način. Smisel svojega obstaja išče v podiranju lastnih mentalnih in čustvenih barier.
Rajko Bizjak, Genesis 1999	Rajko Bizjak (1963) je leta 1990 zaključil študij na Akademiji dramskih umjetnosti v Zagrebu. Deluje kot filmski in TV snemalec. Mdr. je posnel kratki film Vrez in kratki dokumentarni film Divje babe. Kot umetnik se ukvarja predvsem s fotografijo. Leta 1996 je organiziral festival Mlada svetovna fotografija.
Vse odkar se je nekdanji peep show s prikupnim imenom Račka spremenil v istoimenski razstavni prostor, se po njem še vedno sprehaja fantom moškega plenilca. V zraku visi skoraj zaznavna nestrpna moška spolna sla, ki jo je bilo v dobrih starih Račkinih časih moč potešiti v nekaj minutah. Zdi se (z veliko domišljije), da je celo po nekaj letih, odkar prostor ne služi več namenu, v njem ostal zapis neštetih ejakulacij, na hitro obrisanih v toaletni papir. Simbolno že označen prostor moškega užitka je tudi po vpeljavi umetniškega konteksta grozil, da se bo v njem samodejno ponavljal že utečeni mačistični vzorec pohotnega moškega pogleda in nadzora. To bi bilo pravzaprav absurdno glede na to, kaj so ženske nasploh in ženske v umetnosti že dosegle z namenom, da bi se tradicionalni pogled temeljito spremenil ali celo zaobrnil. Zato se je zdelo nujno, da v prostoru za pošten začetek izvedemo temeljit obrat in povdarimo temeljni detajl ženskega telesa in predvsem ženski užitek. Torej ima tokratna razstava v Rački točno določeno funkcijo, in sicer čiščenje mentalnega vzorca, ki se je sicer že zalezel v vsako poro tega prostora. Razstava postavlja na piedestal vagino kot izvir, kot mesto užitka, humorja in ustvarjalnosti – v razponu od estetske glorifikacije do skoraj terapevtskega ozaveščanja o čudovitih možnostih njene zavestne lastne uporabe. Zamišljena je kot dobrohotna provokacija blaziranim stereotipom povezanim z erotiko v umetnosti ter prevladujočim načinom spolnega obnašanja. Na prvi pogled se seveda zdi, da gre za površno simplifikacijo zdaj že historičnih feminističnih vsebin – a ne smemo niti za trenutek pozabiti, kje se nahajamo in da na tem inkrimiranem mestu prava resnica o vagini ni bila še nikoli povedana. Podobe, izbrane da predstavljajo to resnico, so zelo raznorodne: segajo od idealizacije pa vse do pornografije in posredno tudi do politike. Njihove avtorice niso izključno ženske. Očitno je, da Darka Fritza, enega od umetnikov na razstavi sploh ne zanimajo feministične vsebine; v svojih delih, ki tematizirajo internetno pornografijo kot specifičen simptom časa, izhaja iz predpostavke, da pornografija pravzaprav ne obstaja več. Razlog, da se je njegovo delo znašlo v tem razstavnem kontekstu je preprost: računalniško obdelani motivi z internetnih porno strani delujejo kot metaforična klofuta – tako »dobremu okusu« kot horizontu pričakovanja ciljne skupine obiskovalcev tokratnega razstavnega prostora. Z njegovo hipertrofirano podobo namreč dobi gledalec več kot je pričakoval. Celo preveč. Želel je morda videti rahlo razprto, voljno, negrozečo in pasivno vagino, dobil pa je nesramno povečan in z geometrijskim okvirjem poudarjen detalj hardcore lezbičnega seksualnega akta. Ta podoba je na razstavi v vlogi glavnega provokatorja. S podobnim nabojem se ji pridružujejo podobe Aprilije Lužar, a iz povsem drugačne pozicije. Aprilija Lužar je namreč ena od redkih slovenskih umetnic, ki svojo aktivistični femistični naboj uspešno prevaja tudi v svoja umetniška dela. Za razstavo smo izbrali kompleksno delo z naslovom Masterbacija, ki se je začelo leta 1987 z risbami na pisemske ovojnice in se z leti nadgrajeval z slikami, performansom in videom. Masterbacija je po avtoričinih besedah samouresničitev skozi aktivno, kulturno in politično realizacijo ženske v tem prostoru in času. Brez tandema Eclipse bi bila tovrstna razstava nepopolna. Eclipse sta v le nekaj letih skupnega delovanja uspeli v svoje performanse stisniti kratko zgodovino in nauk vseh temeljnih feminističnih vprašanj, jim dati prepoznavni pečat specifično lokalnega in s tem senzibilizirati domače okolje za prepotrebno vzpostavitev ženske subverzivne ustvarjalne identitete. Fotograf Rajko Bizjak je znan kot umetnik enega motiva – in nihče ga ne manipulira glamurozneje od njega. Vagino reprezentira tako, kot bi si jo morda želele čutiti vse ženske – kot eksotičen cvet ali kot neraziskano vznemirljivo pokrajino. Zaradi romantične idealizacije ženske obožujejo Bizjakove podobe bolj kot moški, ki jih bolj vznemirja plačani digitalni ali realni close-up. Christina Goestl je novomedijska aktivistka, tipična predstavnica t.i. kiberfeminizma, obetavnega novega vala postfeminističnih prizadevanj. Kiberfeminizem skuša izkoristiti potencial, ki ga prinaša globalna tehnologija, predvsem njena spolna anonimnost. Njen interaktivni projekt clitoressa.net je predvsem zabavna in humorna igra, v kateri šele med vrsticami zaznavamo angažirana sporočila. Film Samire Zingaro je hvalnica ženskemu orgazmu, spet uživaška in duhovita lekcija o proizvajanju ženskega užitka. Ni naključje, da se je na razstavi znašla tudi sekvenca dela Polone Tratnik z naslovom Monologi, inspiriranega z zdaj že kultnim delom Monologi vagine Američanke Eve Ensler. Tekst, ki je izšel tudi v slovenskem prevodu (založba Litera Maribor, 2002) je samozavesten in radosten poklon ženski spolnosti in samozavedanju obstoja vagine. Polona Tratnik v Monologih predstavlja kadre, zgrajene iz prikazov moških kot intimno čutečih in krhkih posameznikov. Na razstavi so te podobe na videz izgubljene med drugimi deli - priti jim je treba čisto blizu, na intimno, voajersko razdaljo. S tem je dopolnjena zaobrnjena logika, ki jo poskuša vpeljati razstava. Samo tako diskretno je tokrat percipiran moški; nič presenetljivega saj je enkrat za spremembo v ospredju užitek, ki ga lahko sproducira ženska brez moškega, ženska z drugimi ženskami, ali kar ženska sama s sabo. Nevenka Šivavec
Polona Tratnik, Monologi, sekvenca, 2002/2006	Polona Tratnik (1976) je habilitirana kot asistentka za kulturne študije na FHŠ Koper, kjer tudi končuje doktorski študij. V svetovnem okviru se je v zadnjih letih uveljavila kot pionirska ustvarjalka na področju biotehnoloških umetnosti. Za svoje delo je prejela več uglednih priznanj (Zlata ptica 2005 idr.). [www.ars-tratnik.si]
Darko Fritz, Off line, 24.08.1997	Darko Fritz (1966 ) je medijski umetnik, kurator in grafični oblikovalec, ki skuša zapolniti vrzel na presečišču sodobne umetnosti in novomedijske kulture. Živi v Zagrebu in Amsterdamu. [http://darkofritz.net/]
Aprilija Lužar, Masterbacija, gospodarica svojega telesa, 1987 do neskončnosti	Aprilija Lužar (1963 je študirala slikarstvo na ALU v Sarajevu in na ALU v Ljubljani, kjer je leta 1987 diplomirala slikarstvo in nadaljuje slikarsko specijalko na ALU v Ljubljani. Umetniško ustvarjanje nadgrajuje s študijem in izkušnjami iz astrologije, bioenergije, z urbanimi akcijami, digitalno produkcijo, multimedijskimi projekti in od leta 1988 kot aktivistka z mednarodnim aktivističnim - NVO gibanjem za enakopravnost žensk v družbi.

	Spletna trgovina - prva stran
	Pomoč - prva stran